Dežurna veterinarska ambulanta – urgentni primeri

RAZŠIRITEV IN ZASUK ŽELODCA – TORZIJA

Veliko lastnikov psov je že slišalo za to težavo, ki se pojavlja predvsem pri velikih pasmah psov. Če se to zgodi v urah, ko so veterinarske klinike zaprte TAKOJ pokličite dežurnega veterinarja in dežurna veterinarska ambulanta je vaša prva destinacija.
Razširitev in zasuk želodca (GDV) je življensko nevaren pojav, pri katerem pri psu zaradi nezmožnosti praznjenja plinov pride do nenadnega napihovanja želodca . Lastnik lahko zazna naslednje znake: pes postane nemiren, poskuša bruhati , vendar izbruha le velike količine penaste sluzi. Trebuh se začne napihovati, splošno stanje se hitro slabša, pes kmalu ne more hoditi, težje diha, sluznice postanejo blede ali modrikaste.

Razmerje med globino in širino prsnega koša lahko vpliva na anatomsko razmerje med položajem želodca in požiralnika in s tem zmanjša možnost riganja plinov iz želodca. Pojavi se preoster kot v področju stika požiralnika in želodca, kar ustvari umetno zaklopko, kot bi prepognili vrtno cev za vodo. Stisnjen prehod med požiralnikom in želodcem prepreči aktivno odstranjevanje – riganje plina iz želodca.

Napihnjen želodec pritiska na druge organe v trebuhu in na trebušno prepono, kar oteži dihanje. Istočasno pride do stiskanja žil, ki prehranjujejo steno želodca, kar privede do motene oskrbe s krvjo in nekroze (odmiranja) želodčne stene. V velikih krvnih žilah pride do nastajanja prostih radikalov, ki lahko tudi kasneje, ob sprostitvi krvnega pretoka, poškodujejo srčno mišico in druge vitalne organe. Opisani procesi vodijo do šoka in pogina, lahko že v nekaj urah.

Pojav GDV – dejavnik

• Večje tveganje zasuka imajo velike globokoprsne pasme zaradi že omenjenih anatomskih razmerij med položajem želodca in požiralnika
• Možnost pojava GDV je vezana tudi na pasmo; pri Rotweilerjih 3,9% , pri Nemških dogah pa 39%
• Samci kažejo večjo nagnjenost k pojavu GDV
• Aerofagija (požiranje zraka) in posledično nabiranje plinov
• Vrenje težko prebavljive hrane
• Hitrost jemanja hrane (nujno je pustiti psa, da poje v miru in ne hlasta po hrani)
• Število dnevnih obrokov (zaželeno je dati tri ali več obrokov dnevno)
• Velikost in prebavljivost obroka (obroki naj bodo manjši In hrana lahko prebavljiva)
• Dodatek vode suhi hrani (mokra hrana hitreje prehaja skozi želodec kot suha hrana)
• Značaj psa (hiperaktivni psi po hranjen- ju)
• Prejšnji zasuki (poveča se možnost pono- vnega zasuka)
• Nenormalno       delovanje       želodca (upočasnjeno praznjenje želodca lahko povzroči vrenje hrane v želodcu)
• Nepravilno delovanje požiralnika in ana- tomske nepravilnosti v področju stika med požiralnikom in želodcem lahko prispevajo k GDV.

Drugi dejavniki, ki vplivajo na pojav GDV, so starost (starejši psi imajo bolj raztegnjene želodčne vezi, kar omogoči večjo mobilnost želodca v trebuhu, poleg tega sta prebava hrane in prehod hrane skozi prebavila počasnejša in s tem ustvarjanje plinov v prebavilih večje), količina popite vode (preveč popite vode naenkrat obteži želodec), zvišan atmosferski pritisk (preprečuje riganje nastalih plinov iz želodca – polna luna), pojav GDV pri prvih sorodnikih.

Karo, zasuk želodca in dežurna veterinarska ambulanta

V času dežurstva smo na našo kliniko sprejeli psa Kara, pasme nemška doga, starega devet let. Ob prihodu na kliniko je bil pes letargičen (brezvoljen), poskušal je bruhati in se je slinil, imel je napihnjen trebuh. V pogovoru z lastniki in ob pregledovanju zdravstvenega kartona smo izvedeli, da je imel Karo že podobne težave.

• Klinični pregled Pri pregledu smo odkrili povišano telesno tempe- raturo, pohitreno bitje srca in pohitreno plitvo dihanje z rahlo povečanim naporom pri vdihu. Pri tipanju trebuha je Karo kazal neugodje. Trebuh je bil napihnjen in trd.
• Rentgen Rentgen trebuha je pokazal, da ima Karo s plinom razširjen in zasukan želodec
• Odločitev, kdaj opraviti RTG slikanje, je odvisna od stanja pacienta. Zaradi preprečitve šoka smo začeli z dajanjem infuzije. Obenem smo sprostili plin iz želodca s pomočjo sonde, vstavljene skozi usta v želodec, ter s punkcijo želodca.
• Sledilo je prepiranje želodca z mlačno vodo in na koncu kontrolni rentgen.
• Zaradi oteženega dihanja smo Karu dovajali kisik po maski.
• Četrt ure po prepiranju želodca je prišlo do ponovnega napihovanja želodca.
• S palpacijo trebuha in ultrazvočnim pregledom smo posumili na zasuk vranice, kar je pogosta komplikacija GDV.
• Lastniku smo svetovali operacijo in opravili odstranitev vranice in fiksacijo želodca na trebušno steno (gastropeksijo). Preventivna fiksacija želodca za trebušno steno sicer ne prepreči napihovanja, a prepreči zasuk želodca.

V primeru, da opazimo spodaj naštete klinične znake, je potrebna dežurna veterinarska ambulanta:

• razširitev trebuha
• nemir, ki mu sledi letargija (brezvoljnost)
• poskusi bruhanja (bruhanje pene)
• slinjenje
• povišana telesna temperatura
• pohitreno bitje srca
• pohitreno plitvo dihanje
• bolečina v področju trebuha

Namen kirurškega posega je:

• Pregledati steno želodca in vranico ter ugotoviti in odstraniti poškodovano tkivo
• Sprostiti plin iz želodca in vrniti želodec v pravilen položaj
• Fiksirati steno želodca za trebušno steno
• Amputirati vranico, če je potrebno

TEŽAVEN POROD – DISTOCIJA

Če se odločite, da bi vašo psičko parili in vzrejali leglo mladičkov, vam priporočamo, da se vnaprej dobro pripravite. Pri svojem veterinarju se pozanimajte glede potrebnih pregledov in priprave psičke. Svetujemo vam, da se tik pred kotitvijo pozanimate tudi, katera je dežurna veterinarska ambulanta (lahko z njimi tudi vnaprej navežete stik), da boste v primeru komplikacij pri porodu pripravljeni.

Pred pričakovano kotitvijo je koristno spremljati telesno temperaturo psičke. Ko se le ta spusti za približno 1°C pod psičkino normalno temperaturo, lahko pričakujete porod v približno 10-24 urah. Po tem času se začne prva faza kotitve, med katero je psička nemirna, se lahko trese, sope, praska po tleh, tudi bruha … Ta faza navadno traja 6-12 ur, lahko pa vse do 24 ur. Sledita ji druga in tretja faza, med katerima psička iztisne plod, temu pa sledi posteljica. Med drugo fazo so običajno popadki jasno vidni. Če se psička napenja več kot 30-60 minut in ne uspe skotiti mladička, se je potrebno posvetovati z veterinarjem. V primeru, da ima psička večje število mladičkov, lahko med kotitvijo nekaj časa počiva, preden se porod nadaljuje. Ta počitek ne sme biti daljši od 4 do 6 ur – v tem primeru prav tako pokličite veterinarja.

Z izrazom distocija označujemo oteženo kotitev oziroma nezmožnost psičke, da iztisne plod iz maternice. Vzroki za to so lahko različni in znana je nagnjenost nekaterih pasem k težavam pri porodu. Če gre za prešibko krčenje maternice, lahko zadostuje že medikametozno zdravljenje (aplikacija oksitocina in glukoze). V drugih primerih gre lahko za preozek porodni kanal (prirojeno ali kot posledica poškodbe), prevelik plod (navadno pri majhnem leglu oz. samo enem mladiču), napačen položaj plodu, mrtev plod, prirojene ali genetske okvare plodu, napake maternice ali vagine … V teh primerih je nujen takojšen kirurški poseg (carski rez). Dežurna veterinarska ambulanta vam bo ne glede na vzrok lahko takoj nudila prvo pomoč, zato pri morebitnih težavah ne odlašajte s klicem.

POŠKODBA PRSNEGA KOŠA PO UGRIZU IN DEŽURNA VETERINARSKA AMBULANTA

Tobija, majhnega mešančka, starega 6 let, so v dežurno veterinarsko ambulanto pripeljali v soboto zvečer. Lastniki so dežurnemu veterinarju povedali, da ga je napadel drug, večji pes in ga hudo poškodoval: kuža ima rano na desni strani prsnega koša, se trese in težko diha.

Ob pregledu je dežurni veterinar ugotovil, da gre za večjo ugrizno rano na desni strani prsnega koša, ki sega v prsno votlino. Pes je bil v šoku, pulz slaboten, dihanje pohitreno in oteženo.

Gre za tipičen primer poškodbe, ko večji pes stisne majhnega čez prsni koš. Ob tem so najpogostejše poškodbe zlomi reber, poškodbe pljuč, odprti ali zaprti pneumothorax ( vdor zraka v prsno votlino).

V takem primeru je zares pomembno, da s poškodovanim psom ČIMPREJ pridete na dežurno veterinarsko kliniko oz. poiščete pomoč dežurnega veterinarja. Ko skozi ugrizno rano ali poškodovana pljuča v prsno votlino vdre zrak, pljuča na poškodovani strani kolabirajo. Pes vedno težje diha in če dežurni veterinar hitro ne ukrepa, se pes lahko zaduši. Če je poškodba samo na eni strani, mediastinum (opna med levo in desno stranjo prsnega koša) sicer za nekaj časa zadrži vdor zraka še na drugo stran, če pa je poškodba obojestranska, časa za ukrepanje res ni veliko. Za reševanje take situacije je najbolje, da je na dežurni veterinarski kliniki ob prihodu pacienta ekipa že zbrana, zato dežurnega veterinarja vedno najprej pokličite po telefonu.

Dežurna veterinarska ambulanta je najprej naredila rtg prsnega koša, vstavili intravensko kanilo in poskrbeli za stabilizacijo splošnega stanja psa (infuzija, kisik, antibiotik intravenozno, analgetik). Takoj po uvodu v anestezijo smo začeli z vodenim predihavanjem, dežurni veterinar je najprej revidiral obseg poškodb ( desno pljučno krilo je bilo dobesedno nataknjeno na štrcelj zlomljenega rebra), nato pa v več etažah zašil prsni koš.

Vstavili smo še torakalno drenažo, izsesali zrak iz prsne votline in kuža je spet samostojno zadihal. Na dežurni veterinarski kliniki je ostal še naslednji dan, nato pa smo ocenili, da je njegovo stanje dovolj dobro za odpust v domačo oskrbo.

Večina lastnikov bi rada svojega ljubljenčka čim prej odpeljala domov, vendar je pri tako hudih poškodbah pomembno, da pes ostane na dežurni veterinarski kliniki oziroma pod nadzorom dežurnega veterinarja toliko časa, kolikor je potrebno, da je izven življenjske nevarnosti. Psa odpustimo domov šele, ko je njegovo stanje stabilno in možnost zapletov minimalna.

Pri poškodbah prsnega koša je prav tako zelo pomembno, da ( poleg antibiotikov) ne pozabimo na ustrezno protibolečinsko terapijo, tako v dežurni veterinarski ambulanti, kot pri nadaljevanju zdravljenja doma.

ZASTRUPITEV Z RODENTICIDI – STRUPI ZA GLODAVCE

Zelo pogosta zastrupitev psov , ki jo obravnava dežurna veterinarska ambulanta , je zastrupitev s strupi za glodavce.

Teh strupov je več, delujejo na različne načine in imajo različne klinične znake. Lahko se kažejo kot živčni znaki ( krči in edem možganov), prebavni ( bruhanje, krči, driska) ali ledvični (povišan kalcij in akutna ledvična odpoved). Najbolj znani so rodenticidi, ki vplivajo na strjevanje krvi in sicer zavirajo encime vitamina K, ki delujejo na faktorje strjevanja krvi in s tem preprečujejo nastajanje krvnih strdkov.

Po zaužitju toksične doze rodenticidov, ki vplivajo na strjevanje krvi znaki zastrupitve ne nastopijo takoj, pojavijo se šele po nekaj dneh. Živali pričnejo krvaveti v notranjost, tako lastnik lahko opazi le oslabelost in blede sluznice. Občasno lahko opazimo krvav urin, sledove krvi na blatu ali krvavitve iz dlesni. Če žival prične krvaveti na več različnih mestih je to močan znak, da ima lahko težave s strjevanjem krvi in potrebno je opraviti posebne teste in pričeti s primerno terapijo.

V primeru, da je lastnik pravkar videl žival pojesti nastavljen rodenticid, lahko na dežurni kliniki takoj spodbudimo bruhanje z različnimi pripravki, praviloma se spodbuditev bruhanja zastrupljene živali priporoča pri mladičih, starejših živalih in živalih z motnjami v delovanju jeter. Pri živalih, ki so izgubile večjo količino krvi in je strup že pričel delovati, je včasih to izgubo potrebno nadomestiti s transfuzijo krvi.

V ostalih primerih zastrupitev s podganjim strupom svetujemo, da se opravi test strjevanja krvi. Testiramo t.i. intrinzično pot (PTT – parcialni tromboplastinski čas) in ekstrinzično pot (PT – protrombinski čas) , ki se opravlja od 36-48 ur po zaužitju strupa, saj se prvi znaki zastrupitve pokažejo šele 3-5 dni kasneje. Če PT test pokaže podaljšan čas strjevanja krvi, se predpiše terapija z vitaminom K, ki ga dajemo 2x/dan vsaj 4 tedne. Nato se PT test ponovi in, odvisno od rezultata, se terapija ustavi ali nadaljuje še 14 dni. Priporočeno je dajanje vitamina K z mastno hrano.

Dežurna veterinarska ambulanta preventivno zdravljenje z vitaminom K v času dežurstva predpiše samo v primeru, ko gre za mladiče, starejše živali ali jetrne bolnike ali ko ni mogoče v primernem času izvesti testiranja koagulacije krvi. Kadar posumite, da je vaš ljubljenček pojedel strup za podgane in imate sumljivo embalažo v bližini, jo obvezno prinesite s sabo na pregled v dežurno veterinarsko ambulanto. Dežurna veterinarska ambulanta zastrupitev z rodenticidi lahko uspešno pozdravi, če je žival pravočasno pregledana in primerno oskrbljena po zaužitju strupa.

BOLEZNI SPODNJEGA URINARNEGATRAKTA PRI MAČKI

Skupino obolenj spodnjega urinarnega trakta pri mačkah pogosto poimenujemo s tujim izrazom FLUTD (angl. feline lower urinary tract disease) in vključuje prisotnost krvi v urinu, pogostejši ter boleči akt uriniranja ali celo nezmožnost uriniranja zaradi zapore sečnice.

Omenjeni simptomi se pri mačkah moškega spola (prevladujejo kastrati) najpogosteje pojavijo v povezavi s prisotnostjo struvitnih kristalov oz. kamnov, ki so glede na sestavo poimenovani tudi kot magnezij amonij fosfatni kristali. Na splošno struvitne kristale delimo v dve večji skupini. V prvo skupino uvrščamo sterilne struvitne kristale, ki najverjetneje nastanejo kot posledica metabolizma nedefiniranih sestavin v hrani. Druga skupina struvitnih kristalov nastane kot posledica infekcije v urinarnem traktu. Vzrok so bakterije, ki preko razgradnje sečnine v sečilih povzročijo dvig pH vrednosti urina. Bazični urin predstavlja ugodno okolje za razraščanje bakterij, hkrati pa pospešuje nastajanje struvitnih kristalov.

Prizadeta mačka z zaporo sečnice pogosteje obiskuje stranišče, v katerem pa pozorni lastniki ne opazijo grudic urina. V začetni fazi je izločanje urina pičlo, pogosto lastniki opažajo sledi krvi v izločenem urinu. V naslednjih urah se izločanje urina lahko popolnoma preneha.

Mačka najprej zavrača hrano in kasneje tudi vodo. V napredovanih stanjih lahko sledi apatija, koma in smrt.

V primeru oteženega izločanja urina ali v skrajnem primeru zaradi popolne nezmožnosti izločanja urina, svetujemo obisk pri veterinarju. Če je to v času ko so klinike zaprte je to dežurna veterinarska ambulanta. Zaporo sečnice je potrebno odpraviti z vstavitvijo urinskega katetra. Zaradi nezmožnosti izločanja urina se v telesu kopičijo nezaželjeni produkti metabolizma. Z ustrezno količino intravenske infuzije se posledično zaradi večje produkcije urina pospeši izločanje toksičnih presnovkov in kristalov. Sečni mehur je možno preko vstavljenega katetra izpirati s sterilno fiziološko raztopino in tako še dodatno odstraniti kristale iz sečil. Veterinar se na podlagi količine kristalov v urinu odloči, ali bo kateter v sečnici vstavljen še nadaljnjih nekaj dni (navadno največ 3-4 dni). V tem primeru je potrebno kateter prišiti na prepucij in mački nadeti zaščitni ovratnik, ki preprečuje, da bi si mačka kateter odstranila.

Poleg infuzije in vstavitve katera se zaradi možne prisotnosti bakterij v sečilih predpiše tudi antibiotik in posebno dieto. Dieto veterinar izbere na podlagi mikroskopskega pregleda urinskega sedimenta, saj zaporo sečnice pri mačkah povzročajo tudi kalcij oksalatni, kalcij fosfatni, amonij uratni in cistinski kristali oz. kamni. Namen predpisane diete pri struvitnih kristalih, ki traja prvih 6 tednov, je znižanje pH vrednosti urina in zmanjšanje vnosa magnezija s prehrano. Na omenjeni način se poleg antibiotikov preprečuje razraščanje bakterij in hkrati formiranje novih kristalov. Komercialne diete v tem pogledu ponujajo enostavno in učinkovito rešitev, ki jo mora nadzorovati veterinar, saj obremenitev z omenjeno dieto ne sme trajati dlje kot 6 tednov. Po tem obdobju sledi vzdrževalna dieta, ki v večini primerov uspešno preprečuje ponoven pojav zapore sečnice.